Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani je dne 21.7.2008, v upravnem sporu zavrglo tožbo Aleša Zalarja v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS z dne 23.6.2008, ki jo je vložil proti odločbi ministra za pravosodje z dne 30. 6. 2007, zaradi imenovanja predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani.
Aleš Zalar je kot okrožni sodnik in neuspeli kandidat na javnem razpisu za mesto predsednika sodišča dne, 9. 7. 2007, vložil tožbo zoper odločbo ministra za pravosodje, s katero je le-ta za predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, za dobo 6 let, imenoval drugega kandidata, okrožnega sodnika Andreja Barago.
Potem, ko je v zadevi v korist ministra že odločilo Vrhovno sodišče RS z dne 23.6.2008 ter Ustavno sodišče RS z dne 15.7.2008 je sedaj upravno sodišče tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da Aleš Zalar v predmetnem upravnem sporu ne izkazuje več procesne predpostavke - pravni interes. Za meritorno odločanje o tožbi v upravnem sporu mora biti med drugim ves čas postopka podan tožnikov pravovarstveni interes, katerega vsebina je v tem, da si tožnik s sodno odločbo, izdano v sporu, svoj pravni položaj lahko izboljša. Pravovarstveni interes se presoja glede na tožnikovo pravno razmerje do zadeve, ki je predmet spora. Tožnik je v dosedanjem postopku svoj pravovarstveni interes v tem upravnem sporu izkazoval s tem, da je kot sodnik konkuriral na razpisano prosto mesto predsednika sodišča. Ker pa je Alešu Zalarju z dnem 25.5.2008 sodniška funkcija prenehala in je po določbi 2. odstavka 7. člena Zakona o sodiščih samo sodnik lahko imenovan za predsednika sodišča, kot tožnik za tožbo v sporu zaradi imenovanja predsednika sodišča več ne izkazuje pravnega interesa. Tudi iz judikature Vrhovnega sodišča RS izhaja, da je pravni interes procesna predpostavka, ki mora biti podana ves čas postopka upravnega spora. Glede podrejenega zahtevka, s katerim je Aleš Zalar kot tožnik zahteval, da sodišče z ugotovitveno sodbo ugotovi, da je izpodbijana odločba ministra nezakonita, pa Upravno sodišče ugotavlja, da mora tudi tisti tožnik, ki v upravnem sporu vlaga izpodbojno tožbo s podrejenim ugotovitvenim predlogom izkazovati pravovarstveno potrebo za odpravo izpodbijanega akta. Ker Aleš Zalar v tem primeru glede na navedeno ne izkazuje potrebnega pravnega interesa, tudi odločanje sodišča o njegovem podrejenem ugotovitvenem predlogu ni mogoče.
Aleš Zalar je s tožbo uveljavljal tudi zahtevek za odpravo izpodbijanega posamičnega akta zaradi kršitve pravice do prepovedi diskriminacije zaradi prepričanja, kar predstavlja zahtevek za tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in svoboščin. Sodišče ugotavlja, da je po ZUS-1 upravni spor zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnim aktom dopusten le subsidiarno, torej če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V predmetni zadevi pa je kot sodno varstvo izrecno dovoljen redni upravni spor, zato tu subsidiaren upravni spor zaradi kršitve človekovih pravic ni ne možen, ne mogoč. Nadalje Aleš Zalar tudi ne izkazuje pravnega interesa niti glede na adhezijski zahtevek za povrnitev škode v zvezi z izpodbijanim pravnim aktom, glede katerega je v tožbi navedel, da si ga pridržuje. Pravni interes se namreč po ustaljeni sodni praksi v upravnem sporu presoja v okviru tožbenega predloga za odločitev v glavni stvari, to pa je v obravnavanem primeru pravni interes za kasatorno sodbo. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča je v primeru, ko za odločanje o glavni stvari tožnik več ne izkazuje pravnega interesa, treba zavreči tožbo v celoti, vključno z adhezijskim zahtevkom.
