Skoči na vsebino

NOVICA

27. 11. 2017

Državni zbor sprejel dopolnitve Zakona o zemljiški knjigi

Spremembe prinašajo novosti, ki bodo državljanom olajšale pot za vpis svoje nepremičnine v zemljiško knjigo, hkrati pa državi omogočile, da bodo vse nepremičnine ustrezno vpisane v obe temeljni nepremičninski evidenci, tako zemljiški kataster kot tudi zemljiško knjigo

Poglavitna rešitev novega zakona je, da postopek dopolnitve zemljiške knjige ni več izključno predlagalni postopek, ampak je primarno postopek, ki ga sodišče začne po uradni dolžnosti. Mnogi posamezniki se namreč niso odločili za postopek dopolnitve zemljiške knjige, ker je bil začetek postopka vezan izključno na predlog osebe, ki izkaže pravni interes, vložitev takšnega predloga pa je povezana tudi s stroški.

 

Dodatna težava  je na območjih, kjer lastniki sploh niso znani, ali so ti že umrli, ponovni zapuščinski postopki pa se še niso začeli ali še niso zaključeni. Odsotnost možnosti začetka postopka dopolnitve zemljiške knjige po uradni dolžnosti v takšnih primerih povzroča neusklajeno stanje med zemljiškim katastrom in zemljiško knjigo.

 

Po predlagani ureditvi se bo postopek dopolnitve zemljiške knjige praviloma začel po uradni dolžnosti, takoj ko bo zemljiško knjižno sodišče prejelo obvestilo oziroma potrdilo Geodetske uprave Republike Slovenije, da je določena zemljiška parcela vpisana v zemljiški kataster, ni pa še opravljen vpis konkretne zemljiške parcele v zemljiško knjigo.

 

S sprejetimi spremembami se tako sledi cilju, da bo zemljiška knjiga popolno in v celoti izkazovala resnična stvarnopravna razmerja in bo v celoti usklajena (1 : 1) z zemljiškim katastrom. Popolnost in usklajenost zemljiške knjige in zemljiškega katastra ni samo v zasebnem, ampak je tudi v javnem interesu, zato odločitve o začetku postopka dopolnitve zemljiške knjige ni mogoče pogojevati samo z vložitvijo predloga osebe, ki zatrjuje, da je lastnik nevpisane nepremičnine.

 

Urejenost obeh ključni nepremičninskih evidenc je nujna za učinkovito delovanje države, saj drugače ni mogoče skrbeti za pravice oseb in določati obveznosti ter tako izvajati suverene oblasti na teritoriju države