Skoči na vsebino

PRAVOSODNO SODELOVANJE V KAZENSKIH ZADEVAH IN VARSTVO OSEBNIH PODATKOV

 

Kazensko pravo je praviloma nacionalno pravo in je tradicionalno prepuščeno suverenemu urejanju držav članic. To velja predvsem za kazensko procesno in kazensko materialno pravo. Ker pa je na drugi strani razvoj evropske integracije pripeljal do odprtih meja med državami članicami in je s tem čezmejna dimenzija kriminalitete postala večji problem, se je med državami, predvsem zaradi praktičnih potreb, razvilo tudi pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah. Do 90-ih let prejšnjega stoletja je sodelovanje na tem področju potekalo v okviru bilateralnih in multilateralnih pogodb ter v okviru konvencijskega sistema Sveta Evrope.
 
Med državami članicami, ki so postale članice leta 1957 ustanovljene Evropske skupnosti PES (ki sicer pravosodnega sodelovanja o kazenskih zadevah ni urejala) je prišlo do dogovora o uresničitvi skupnega trga brez notranjih meja, v katerem je zagotovljeno prosto gibanje blaga, oseb, storitev in kapitala. Pri tem je bilo potrebno odpraviti notranje meje med državami članicami, kar je na eni strani omogočilo uveljavitev načela prostega pretoka blaga, na drugi pa prispevalo k prostemu pretoku kriminala in kriminalcev. S tem je področje policijskega in pravosodnega sodelovanja začelo postajati eno izmed ključnih evropskih vprašanj, s čimer se je povečala potreba po integraciji sodelovanja na tem področju tudi v evropski pravni red.

 

Postopno oblikovanje prostora, kjer vladajo svoboda, varnost in pravičnost, je bil eden izmed ciljev, ki si ga je Evropska unija zadala že v Maastrichtski in Amsterdamski pogodbi.
 
Pogodba o EU (Maastrichtska pogodba 1993) je prinesla t. i. tripartitno strukturo ali tristebrno strukturo. Ta je bila glede na pravno naravo razdeljena na dva dela »nadnacionalno« Evropsko skupnost (1. steber) in »medvladno« Evropsko unijo (2. in 3. steber, tj. Skupna varnostna in zunanja politika ter Pravosodje in notranje zadeve). Vzpostavitev tristebrne strukture je bila v veliki meri namenjena temu, da bi se nekoliko omilili učinki nadnacionalnosti in bi prišlo do napredka tudi na področjih, ki so bila tradicionalno prepuščena suverenemu odločanju držav članic (kazensko pravo). Glede pravosodnega sodelovanje v kazenskih zadevah je bilo zapisano, naj ga države štejejo kot področje skupnega interesa. O vsebini tega področja še ni bilo govora.
 
Z Amsterdamsko pogodbo (1999) je prišlo do premika posameznih vsebin iz tretjega v prvi steber (zadeve v zvezi z zunanjo mejo, priseljevanjem, azilno politiko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah), preostanek tretjega stebra, kjer je ostalo kazensko pravo pa se je preimenoval v Policijsko in pravosodno sodelovanje. Prvič so bili določeni tudi ukrepi za doseganje ciljev na tem področju. Še vedno pa je ostalo glavno vodilo pri oblikovanju evropskega kazenskega prava t. i. medvladno sodelovanje.
 
Formalni okvir kazenskega prava v okviru EU je bil tako začrtan s sprejetimi pogodbami, potrebno pa ga je bilo še napolniti z ustrezno vsebino. Temu je bil v celoti posvečen Evropski svet, ki je potekal 15. in 16. oktobra 1999 v Tampereju na Finskem.

 

V Tampereju so bili določeni politični temelji za območje svobode, varnosti in pravice ter tudi osnove za Listino EU o  temeljnih pravicah. Postavljena so bila glavna načela za pravosodno sodelovanje (boljši dostop do sodnega varstva, večje poenotenje prava ter vzajemno priznavanje sodnih odločb  kot temeljni kamen na področju kazenskega prava).

 

Poleg tega se je v Tampereju izpostavila povezava med pravosodnim sodelovanjem in delovanjem notranjega trga. Poudarjeno je bilo, da razlike med pravnimi sistemi ne smejo predstavljati ovire za posameznike in podjetja, da bi izvajali temeljno svoboščino do prostega gibanja.

 

Petletni tamperski program se je iztekel leta 2004 in za obdobje nadaljnjih pet let je bil sprejet t. i. Haaški program, ki je začrtal strateško-razvojne usmeritve in vključeval ključne prioritete vseh vidikov politik, povezanih z vzpostavljanjem območja svobode, varnosti in pravice (tj. azil, priseljevanje, integracija zakonitih priseljencev, meja, vizumi, izmenjava informacij, boj proti terorizmu in organiziranem kriminalu, policijsko sodelovanje, pravosodno sodelovanje v kazenskih in civilnih zadevah), vključno z njihovo zunanjo razsežnostjo.

 

Haaški program je med glavnimi nalogami navedel povečane pristojnosti pravosodja. Navedel je, da so dodatna prizadevanja potrebna za omogočanje lažjega dostopa do pravice in sodnega sodelovanja kot tudi za polno uporabo vzajemnega priznavanja.

 

Za povečanje pravosodnega sodelovanja v kazenskih (in civilnih) zadevah je posebej izpostavil potrebo po okrepljenem medsebojnem zaupanju in po postopnem razvojem evropske pravosodne kulture na osnovi različnosti pravnih sistemov držav članic in poenotenju preko evropskega prava. V razširjeni Evropski uniji je medsebojno zaupanje osnovano na zagotovljenem dostopu do pravosodnega sistema, ki izpolnjuje standarde visoke kakovosti, za vse evropske državljane. Da se pospeši celovito izvajanje načela medsebojnega priznavanja, se naj ustanovi sistem za objektivno in nepristransko ocenjevanje izvajanja politike EU na področju pravosodja, pri tem pa se naj v celoti upošteva neodvisnost sodstva in skladnost z vsemi obstoječimi evropskimi mehanizmi.

 

Naslednji Stockholmski program je določil prednostne naloge Evropske unije na območju pravice, svobode in varnosti za obdobje 2010–2014. V tem času smo bili priča začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe ter tudi gospodarski in finančni krizi.
 
Lizbonska pogodba je bila podpisana 13. decembra 2007. Gre za pogodbo, ki spreminja in dopolnjuje obstoječe temeljne pogodbe Evropske unije ter prinaša pomembne spremembe glede formalne ureditve področja kazenskega prava v okviru EU. Temeljno spremembo glede formalne strukture predstavlja ukinitev tristebrne strukture, s čimer se je dosegla t. i. lizbonizacija področja policijskega in pravosodnega sodelovanja.
 
V skladu z Lizbonsko pogodbo naj bi se kazensko pravo še naprej razvijalo v okviru dveh temeljnih področij:
 
- vzajemno priznavanje sodnih odločb (pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah) – člen 82

 

V tem členu je poudarjeno, da mora biti pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah utemeljeno na načelu vzajemnega priznavanja. V ta namen Evropski parlament in Svet po rednem zakonodajnem postopku sprejmeta ukrepe za:


a) določitev pravil in postopkov za zagotovitev priznavanja vseh oblik sodb in sodnih odločb v celotni Uniji;
b) preprečevanje in reševanje sporov o pristojnosti med državami članicami;
c) spodbujanje usposabljanja sodnikov in sodnega osebja
d) lažje sodelovanje med sodnimi in drugimi enakovrednimi organi držav članic pri kazenskih postopkih in izvrševanju odločb.
 
- približevanje zakonodaj na področju kazenskega materialnega prava 
 člen 83


V tem členu je določeno, da lahko Evropski parlament in Svet določita s pomočjo direktiv, sprejetih po običajnem zakonodajnem postopku, minimalna splošna pravila glede opredelitve posameznih kaznivih dejanj in kazenskih sankcij posebej na področju težjih kaznivih dejanj s čezmejno dimenzijo, ki izhajajo iz narave takšnih kaznivih dejanj ali splošne potrebe po boju zoper njih. Takšna področja so: terorizem, trgovanje z ljudmi in spolno izkoriščanje žensk in otrok, nezakonita prodaja drog, nezakonita preprodaja orožja, pranje denarja, korupcija, ponarejanje plačilnih sredstev, računalniška kriminaliteta in organizirani kriminal. Glede na razvoj kriminalitete pa lahko Svet sprejme sklep, s katerim opredeli druga področja kriminalitete in sicer na podlagi soglasne odločitve in po predhodni odobritvi Evropski parlament.


Tekom letošnjega leta se je izteče Stockholmski program in pripadajoči akcijski načrt Komisije, ki sta opredelila cilje politik ter prednostne naloge na področju pravosodja in notranjih zadev v obdobju 2010-2014. Evropski svet je zato 27. junija 2014 po enoletnih strokovnih in političnih razpravah sprejel strateške smernice za prihodnost pravosodja in notranjih zadev, torej za prihodnji razvoj področja svobode, varnosti in pravice za obdobje 2015–2020 (t.i. post-stockholmski program). V novem programu so v ospredju civilno in kazensko pravni ukrepi za krepitev enotnega trga in konkurenčnosti EU ter boj proti organiziranemu kriminalu in zaščito finančnih interesov EU. Posebej so izpostavljene temeljne pravice in reforma varstva osebnih podatkov.

 

Skladno z določili 10. člena Protokola 36 k Pogodbam je 1. decembra 2014 preteklo prehodno obdobje za nekdanji III. steber (pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah in policijsko sodelovanje), kar pomeni, da sta s 1. decembrom 2014 sta Evropska komisija in Sodišče EU dobila polna pooblastila za ugotavljanje kršitev aktov nekdanjega III. Stebra s strani držav članic.

 

Zakonodajo, ki je bila v okviru EU sprejeta na področju kazenskega prava, lahko v skladu z zgoraj opisanim razvojem razdelimo v tri skupine: pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah, ki od leta 2001 naprej vsebuje predvsem akte sprejete na podlagi vzajemnega priznavanja, približevanje zakonodaj na področju kazenskega materialnega prava in zakonodajo povezano s praktičnim sodelovanjem.

 

 

SEZNAM SPREJETIH AKTOV

 

AKTUALNO

NAČELO VZAJEMNEGA PRIZNAVANJA

 

KAZENSKO MATERIALNO PRAVO

PRAKTIČNO SODELOVANJE V KAZENSKIH ZADEVAH